O PRAVLJICAH
Pravljice pogosto pripišemo branju in pripovedovanju otrokom, saj gre za eno najbolj preprostih literarnih zvrsti. Te delijo usodo Martina Krpana, dela, ki je bilo zapisano v prvi vrsti za odrasle in ga danes bere mladina. Gre za eno najstarejših oblik. Kovač in hudič naj bi segala kar v bronasto dobo. Nekatere, na primer Lepotica in zver, naj bi bile stare 4.000 let. Nastajale so v tesni povezavi z miti in obredi starodavnih ljudstev. Pogosto pa so služile posredovanju izkušenj in so razlagale različne naravne pojave. Kasneje, z razvojem pisave in tiska so nastale prve knjižne izdaje. Pomembnejše so izšle v Italiji v 16. stoletju in Franciji v 17. Stoletju. V literarnih salonih so se zbirale francoske aristokratinje in so glede na modo tedanjega časa pripovedovale in prirejale ljudske pravljice, ki so jih slišale od peric, kuharic in podobno. Kasneje so začeli tiskati poceni ilustrirane knjižice pravljice znanih pravljičarjev. Te so bile zelo poenostavljene in prirejene ljudem, manj veščih branja. Na cesti so jih prodajali celo berači. Tako so iz salonov prišle nazaj med širšo javnost. Ne glede na to, koga so nagovarjale, dvorno gospodo ali siromašne družine in otroke, pa so s svojo univerzalnostjo odgovarjale na različna vprašanja, nudile uteho in upanje, nasvete, ideje za razmislek ali opravičilo za storjena dejanja, poučevale otroke in navdihovale. V 19. stoletju se je po vsej Evropi prebujala narodna zavest, ki je svoje korenine črpala v ljudskem izročilu, z njo pa zanimanje za tradicijo ljudstva. Tudi na Slovenskem so se pojavili različni zbiralci ljudskega izročila. Znana imena tistega časa so Janez Trdina, Matija Valjavec, Matevž Ravnikar –Poženčan in drugi. Najvidnejša predstavnika tistega časa v Evropi sta brata Grimm. Ta sta jih zbirala, popravljala in prirejala potrebam ter pedagoškim ciljem svojega časa, ki so sicer dandanes vprašljivi. Te nikoli niso potonile v pozabo in verjetno nikoli ne bodo. Univerzalnost poslušalcu ali bralcu ponuja možnost, da v njej najde svojo lastno interpretacijo. Vedno znova na novo. Vedno znova na novo. To je čar pravljice, ki se je ohranil do danes. Razgibano življenje pravljice traja še danes, ko se ta zvrst pojavlja v muzejih, kinodvoranah, na odrih in drugih medijih.
Tudi za odrasle.
Katja Puntar
