Edicija 2018 – Zlatorog in Ajdovska deklica

Megleno jutro jesenske srede. Ne vem, ali naj opazujem meglo skozi okno svoje sive pisarne, ali naj se poglobim v prav tako puste papirje na svoji mizi. Edini občutek udobja mi dajeta vroča kava in zguljeni stol, na katerem sedim. Ura na steni tiktaka in preprečuje tišini, da bi narekovala atmosfero. Ni mi do dela, zato se naslonim s komolci na mizo in opazujem edino omaro v prostoru. Tolažim se, da bo kmalu malica, kar seveda ni res, saj sem v službo prišel šele kakšne pol ure nazaj. Upam, da bo kava zadušila moje neprestano zehanje. 
Puste stene, od katerih se lušči omet, so prav dovolj tenke, da zaslišim njen glas. Zavijem z očmi tako močno, da se mi skoraj zataknejo. Dolgočasen prostor pred sabo mi obarvajo spomini, ki se mi prikazujejo pred očmi in naenkrat postanem za trenutek besen, kot vsak dan ob takšni uri, ko jo zaslišim prihajati. Včasih me je njen prihod spominjal na ptičje žvrgolenje, že zadnje dva meseca pa vedno pomislim na vreščanje kokoši v kurniku. Prisluhnem pojočim pozdravom in medlim, skoraj zmedenim odzdravom in se nejevoljno brez razloga s stola premaknem na naslanjač poleg skoraj ovenele rože, na katerem ponavadi sprejemam ljudi. Kadar seveda nanese, da nekdo pride k meni v pisarno. Pravzaprav nisem čisto prepričan, da vem, kaj točno naj bi moja pozicija v podjetju pomenila ali od mene zahtevala, vem le, komu sem podrejen. Vem pa tudi, da mi zavre kri, ko vidim to osebo.

Pravzaprav je krivda deloma tudi moja. Spominjam se, ko ni bila le sodelavka, ampak tudi moje dekle. Spominjam se vseh izletov, zaradi katerih sem naslednji mesec jedel kruh s pašteto za vsak obrok, vseh daril, zaradi katerih sem kolegom v službi lagal, da ne kadim več. Spominjam se vseh večerij, zaradi katerih sem svojemu avtu odrekel nujno popravilo in vsak dan upal, da bom prišel varno do doma. Je bila vedno taka? Pravzaprav ne, taka je postala v zadnjih parih mesecih najine zveze. Pred tem je bila preprosto dekle. Preobrat se je zgodil, ko je izgubila službo v svojem podjetju, jaz pa sem ji seveda želel priskočiti na pomoč in ji obljubil, da ji bom priskrbel novo. Prav takrat se je odprla pozicija tajnice nadrejenega, saj je dotedanja dala odpoved zaradi ostalim neznanih razlogov. Zaradi formalnosti je bil opravljen intervju, po manj kot tednu pa sva se že prvič skupaj peljala v službo. Na začetku sem bil navdušen, saj je to pomenilo, da bi se večkrat videvala, vendar še vedno ne bi preživela toliko časa skupaj, da bi si šla na živce. Moje navdušenje pa je skoprnelo tako hitro, kot je prišlo. Kar naenkrat je začela uživati v dražjih in dražjih stvareh, ki si jih jaz kmalu nisem več zmogel privoščiti. Zdaj ima ona nekoga, ki ji omogoča vse to, kar sem ji jaz s težavo. Na žalost ga nazivam “šef”.

S težavo se prebijam skozi ulico, polno ljudi, ki se ob večeru vračajo iz službe. Nebo je temno sivo in neonsko belo zaradi vseh elektronskih oglasnih tabel. Nov avto. Koncert. Popusti v nakupovalnem središču. Še en koncert. Na skoraj vseh oglasih je prelepa rjavolasa ženska s skoraj popolnim nasmehom. Ne vem točno, kako je postala slavna, vendar je povsod. Na vseh oglasih, v filmih in nadaljevankah, na vseh dogodkih. Ljudje jo obožujejo in se je kar ne naveličajo, zato jo vsako podjetje želi imeti kot njihov obraz. 
Sprememba načrta. Zavijem v neko beznico na poti. Ko vstopim, me v obraz zadane vonj gnijočega lesa, nekvalitetnega piva in znoja. Sploh ne vem, zakaj sem se pravzaprav odločil vstopiti v najbolj zanikrn lokal na ulici, pa še tako pozno zvečer, vendar sem zdaj tu. Usedem se za pult in naročim kavo. Natakarica me postrani pogleda, saj je že nekoliko pozno za pitje kave, poleg tega pa je naročanje brezalkoholnih pijač v tej luknji verjetno prava redkost. Prisluškujem trem moškim srednjih let, ki sedijo poleg mene ob praznih kozarcih piva in debatirajo o dvigu davka na cigarete. Vsem višja cena ne ustreza, vendar jim kljub temu uspe, da se med seboj sprejo. Zatopim se ob kavo pred sabo in jo začnem mešati, čeprav vanjo nisem stresel nič sladkorja. Postanem jezen sam nase. Kaj mi je bilo treba priti sem? Samo denar in čas zapravljam, trenutno pa sem v primanjkljaju enega in drugega. Dobro, denarja imam dovolj, vendar bi bilo bolje, če bi ga imel še malo več. Toda čemu? 
To vprašanje mi je dalo misliti. Čemu sploh potrebujem več denarja? Vse stroške lahko plačujem, le za nekoliko bolj, hm, luksuzne stvari mi zmanjka. Spet čemu? Kaj mi bodo te tako imenovane luksuzne stvari? Zakaj sanjarim o boljšem avtu in dragih oblekah, ko pa mi take reči nikoli niso pomenile ničesar in sem bil pravzaprav več kot zadovoljen z malim?
Tako sem zatopljen v svoje misli, da sploh ne opazim, kako me nek starec z obrazom, ki razkriva dolgoletno popivanje, sprašuje za cigareto. Dam mu jo in se odločim, da bom plačal in se odpravil proti domu, zato na hitro spijem kavo in prosim za račun. Rahlo se mi vrti, raztreseno položim kovance na mizo in stopim ven na svež zrak. Zunaj nekoliko rosi, jaz pa sem brez dežnika, zato upam, da dež ne bo postal močnejši.
Zdaj bi seveda rad razjasnil to zadevo sam pri sebi. Torej, čemu? Jasnejši, kot je bil odgovor, težje sem si ga želel priznati sam sebi. Zagledal sem se v svoj odsev v izložbenem steklu. Denar potrebujem, da jo dobim nazaj. Očiten, logičen, pravilen odgovor. Vendar kje bi lahko dobil denar, preden bo prepozno?

Zlata in škrlatna mi udarjata v oči, medtem ko poslušam padanje igralnih žetonov po mizi. To tleskanje plastike, čeprav spominja na priganjanje pisarniške ure, mi prav nič ne razkrije, koliko je ura. V igralnici nisem prvič, pač pa sem že kdo ve kateri dan zapored. V tem času sem izgubil že preveč denarja in premalo pridobil. Vem, da delam veliko napako, seveda pa se tolažim s tem, da nisem prvi, ki počne neumnosti zaradi ženske. Moja lepa Helena je zdaj verjetno nekje z mojim šefom, jaz pa bijem eno izmed bitk trojanske vojne v tukajšnji igralnici. 
Spet stavim na zadnjo karto. Priznam, pretiranih igralnih izkušenj pokra nimam. Zadnja karta je pikova dama. Hermana je pogubila, mojo denarnico pa tudi.
Nimam več z ničemer igrati, zato v obupu stečem ven iz igralnice. Zunaj se jasni, nekaj ljudi je že na ulici. Ozrem se na pult trafike, na katerega so ravnokar položili današnji časopis. Mojo pozornost ujame ena izmed naslovnic, na kateri je slika tistega dekleta z vseh oglasov. Razkril se je nekakšen škandal v zvezi z njo, ker pa nisem prebral članka, ne vem točno kakšen. 
Usedem se na klop poleg trafike in premišljujem o dekletu z naslovnice. Zanjo je bilo verjetno usodno to, da je hotela več in več. Preveč je žrtvovala in tvegala za nekaj, česar zdaj ne bo nikoli dobila. Torej si nisva toliko različna.